Od Polinezije do Fidžija – drugi del

Od Polinezije do Fidžija – drugi del

Val206
AVTOR Jasna Tuta
FOTO Jasna Tuta, ART
Pred zoro šestega dne se je veter nekoliko umiril. Tudi valovi na srečo niso bili več tako visoki. Potem je šibka sapica popolnoma ponehala in sva se znašla v popolnem brezvetrju.

»Ta veter pa res ne pozna srednje poti!« sem se jezila. »Ali ga je preveč ali pa premalo … »
Ob petih sem prižgala motor, ker sva stala na mestu, a po nekaj urah sem ga spet morala ugasniti, ker so se akumulatorji pregreli. Teh zapletov sem imela počasi že vrh glave, predvsem zato, ker nisva bila še niti na polovici poti!
Na srečo je veter kmalu lepo zapihal in naslednja dva dneva sva lepo jadrala. Nebo je bilo sicer še vedno sivo in pogosto je deževalo, a vsaj veter je lepo sodeloval. Šla sva mimo številnih otokov, kjer sva se želela ustaviti, a lastnik jadrnice ni bil za to.
Plula sva mimo samotnega koralnega atola Suvorov, ki ga Tom Neale opisuje v svoji uspešnici Otok za samotarja.
Šla sva mimo Cookovih otokov, ki so sicer čudovita destinacija, a imajo zelo drage vstopne takse, zato se jih marsikateri jadralec izogiba.
Nadaljevala sva mimo otoka Niue, ki predstavlja eno izmed najmanjših otoških držav na svetu. Pravijo, da je zelo slikovit in da ima čudovite jame ter votline. Upam, da ga bova nekega dne uspela obiskati s Calypso …
Odštevala sva milje, ki so naju ločevale do otoške državice Tonga. Vedela sva, da je tam dobro zavetje in da se lahko ustaviva, če bo slabo vreme. …

…Če bi se točno držala poti, ki mi jo je svetoval znani vremenoslovec, bi se zaletela v en otok in dva koralna grebena! No, verjetno bi se zaletela samo v otok in plovbe bi bilo tam konec. Navigacijski načrt sem spet pregledala na elektronskih kartah. Na računalniku sem videla samo prvi majhen otok Palmerston. Črta, po kateri naj bi jadrala, ga je zgrešila za slabi dve milji – za moj okus premalo. Elektronske karte se prepogosto zmotijo za nekaj milj. Zahrbtnih koralnih grebenov na računalniku sploh ni bilo, na ploterju pa sta bila vidna samo pri eni izmed številnih možnih povečav.
Spet sem dobila potrditev, da papirja preprosto ne moremo nadomestiti z elektroniko, če hočemo varno jadrati. Ko sem po koncu plovbe pisala uglednemu svetovalcu, se mi je sicer opravičil, a istočasno vztrajal, da na njegovem računalniku tistih ovir ni. …

Več si lahko preberete v 206. št. revije val navtika.