Marijan Tončić

Marijan Tončić

Val 148

Intervju

AVTOR Vojko Mitrovič
FOTO Vojko Mitrovič, arhiv Marijana Tončića

Diplomirani inženir pomorstva, kapitan dolge plovbe, predavatelj meteorologije in oceanografije ter ravnatelj na Srednji pomorski šoli, direktor Pomorskega in tehniškega izobraževalnega centra Portorož, v katerega sestavo sodi tudi akvarij v Piranu.

Marijan Tončić že od mladosti živi zanimivo, pestro in aktivno življenje. V času šolanja je bil vodja in trener kluba borilnih veščin, potem pa kot pomorec preplul mnogo morja. Ob svojih službenih obveznostih dejavno sodeluje še v mnogih projektih, ki pa so vsi povezani z morjem, pomorstvom in mladino.

Ste rojeni ob morju ali imate pomorstvo v družini?

Rodil sem se kmečkim staršem v majhni vasici v notranjosti Istre, ki ni prav blizu morja. Od tam smo se preselili v Sečo, kjer živim še danes. Čeprav nismo živeli tik ob obali, sem bil z morjem tudi v otroštvu tesno povezan. Velikokrat sem bil v solinah, kamor je moj oče dobavljal borov les, s katerim so količili bazene. V spominu imam, kako sem kot fantič šel prvič v vodo in se skoraj utopil, čeprav je bila voda globoka le en meter. Iz vode me je za lase potegnil sosed in vse se je dobro končalo.

Torej vas ta prva izkušnja ni odvrnila od morja ali poznejšega šolanja na pomorski šoli?

Kje pa, prej nasprotno. Takrat na obali ni bilo veliko srednjih šol. Bile so gimnazija, zdravstvena, kovinarska in pomorska šola. Seveda sem se odločil za pomorsko šolo.

Za pomorce velja, da se delijo na dve skupini. Na tiste, ki so sami skočili v morje in na tiste, ki jih je nekdo v morje potisnil. Kam sodite?

Strinjam se s to delitvijo. Za skok v morje in pomorski poklic sem se z velikim veseljem odločil sam.

Kdaj ste prvič zapluli kot pomorec?

Prvič sem na ladji zaplul leta 1975 kot »špicfajer«, torej kot dijak po 3. letniku, ki gre prvič na ladjo. Vkrcal sem se na ladjo Branik, ki mi je ostala v spominu kot edina prava ladja. Bila je resnično stara, holandske izdelave, vsa v lesu in z velikim krmarskim kolesom. Na njej je bilo veliko medenine, ki jo je bilo potrebno pogosto »glancati«. Imela je zelo malo inštrumentov in dvigalo, ki se ga je upravljalo še ročno. Na njej in z njo je bilo veliko dela, a ker je bila moja prva in vsekakor zanimiva ladja, imam nanjo zelo lepe spomine.

Moja druga ladja je bila Ljutomer, na katero sem se vkrcal po srednji šoli kot tretji častnik. Z njo sem bil na dveh daljših potovanjih okoli sveta. Z Ljutomerom sem plul 14 mesecev, nato pa sem se vrnil domov in na višji pomorski šoli opravil nadaljnje častniške izpite. V tem času sem spoznal mlado punco, Štajerko z zelo lepim naglasom, ki je bila obenem tudi luštna. Hitro sva se zbližala, po štirih mesecih naročila svoj prvi naraščaj, nakar sem spet šel na ladjo.

Torej na vašo tretjo ladjo?

Tako je. Vkrcal sem na ladjo Trbovlje, na kateri sem bil 7 mesecev na potovanjih okoli sveta. Na dan, ko smo se vrnili v pristanišče Reka, je soproga rodila prvo hčerko, Barbaro. Nato sem bil na še nekaj ladjah. Na primer, kot prvi častnik sem šel za tehnično pomoč v Angolo na ladjo N`ngola. Jugoslavija je namreč po osamosvojitvi Angole tej državi pomagala, da se postavi na noge. Pomorci smo bili na dveh tovornih ladjah, na Kasambi in N`ngoli. Prva se je potopila, N`ngola pa je plula še veliko let. Na njej je bilo 52 črncev in štirje Jugoslovani, v glavnem Slovenci.

Imate tudi na to ladjo lepe spomine?

Da in ne. Na potovanju s to ladjo čez Atlantik mi je začelo sredi morja naenkrat nagajati zdravje. Imel sem velike težave s slinavko. N`ngola pa je bila počasna ladja. Po dolgi poti iz Afrike do Južne Amerike smo pristali v Rio de Janeiru in to ponoči na samo silvestrovo. Ob pristanku sem občasno zgubljal zavest, toda kaj, ko v tem času zdravniki niso delali.

Pregledali so me šele naslednji dan in ko sem se vrnil na ladjo, smo izpluli proti luki Santos. Tja smo spet prispeli ponoči, nekje okoli ene ure. Ko smo se približevali tej luki, sem na pomolu opazil reševalno vozilo z vklopljenimi bliskajočimi signalnimi lučmi, gasilce in policijo. Ob privezovanju sem razmišljal, kaj le se je zgodilo na pomolu, da so v takšni pripravljenosti. Bila je scena kot v kakšnem ameriškem filmu. Ko smo spustili skalo (mostiček), so se bolničarji z nosili zagnali na ladjo, komandant me je poklical k sebi in mi na moje veliko presenečenje dejal: »Prišli so po tebe«. Reševalci so se čudili, da sem še živ. Izvidi iz Ria so namreč pokazali, da sem v hudem zdravstvenem stanju in da imam dodobra zastrupljeno kri. Odpeljali so me v bolnišnico in me priklopili na aparate, saj so mi prenehale delovati tudi ledvice. Ja, rekli so, da če bi plul še en dan, bi me domov poslali v vreči.

Kako se je potem odvijalo dalje?

Iz naše centrale sem dobil sporočilo, da moram zaradi bolezni zapustiti ladjo. Oh, hoteli so me spraviti v pokoj, jaz pa sem bil star šele 30 let. No, takšen preobrat me sicer osebnostno ni spremenil, mi je pa spremenil tok življenja. Po treh mesecih, ko sem si opomogel, sem šel delati v komercialo na Splošno plovbo, toda to pisarniško delo ni bilo zame. Rajši sem šel za precej nižjo šolniško plačo poučevati na šolo. Sedaj sem torej že več kot 20 let na šoli.

Zagotovo se vam je na poteh okoli sveta dogajalo veliko zanimivega, kajne?

Splošna plovba je na sicer tovornih ladjah nudila tudi turistična potovanja okoli sveta. Ta potovanja so bila za turiste resnično enkratna. Brez kakršne koli reklame so bila ta potovanja že za štiri leta vnaprej rezervirana. Sprejeli smo le 12 turistov, saj bi sicer morali imeti status potniške ladje. Za ta potovanja so se odločali v glavnem starejši ljudje iz Amerike. Prav uživali so na teh plovbah, saj smo na liniji okoli sveta obiskali tudi od 100 do 130 luk. V nekaterih krajih so se začasno izkrcali in si ogledali kaj zanimivega na kopnem, nato potovanje z nami nadaljevali do naslednje luke. Včasih smo se jim seveda pri ogledih priključili.

Turisti so lahko na dolgih plovbah tudi malce naporni. Ste imeli kdaj težave z njimi? So vas pri delu ovirali?

Ne, ne, v glavnem so bili to prijetni ljudje. Res pa je, da se je včasih zgodilo na ladji tudi kaj nenavadnega, komičnega ali neprijetnega.

Tako smo nekoč turiste izkrcali v Izoli, jim organizirali potovanje po celini, mi pa smo medtem odpluli v Bar, naložili strelivo in orožje. Turisti so se nam nato, ne vedoč, kaj prevažamo, priključili v Izmiru, nakar smo odpluli do Indije, nato pa v Vietnam. Tam smo ponoči v neki laguni zavili v majhno rečico, kjer se je okoli nas pojavilo okoli 100 majhnih čolnov, džunk. Ljudje s teh barčic so nato v uri in pol v okrilju noči pretovorili celoten skrivnostni tovor. Ameriški potniki so seveda spokojno spali, saj je bila ura okoli dveh ponoči. No, eden je očitno nekaj opazil, saj so bili potniki naslednji dan prepričani, da je posadka ponoči nekaj tihotapila. Pustili smo jih v tem prepričanju, da se je posadka na svojo roko pač znašla malce po svoje in mimogrede tihotapila.

Se je zgodilo še kaj takšnega? Ste kdaj naleteli na slepe potnike?

S slepimi potniki smo se srečevali predvsem v Angoli in Gani. Tudi te situacije so bile zelo neprijetne. Že v tistih časih je bilo ob Afriki veliko emigrantov. Če so jih oblasti med begom ulovile, so bili pogosto obsojeni na streljanje, zato smo te reveže z ladje praviloma izpustili, brez da bi o tem obveščali oblasti.

Z ladjo Branik, na kateri sem bil drugi častnik, smo nekoč v Gani natovorili generalne tovore, kakav in kavo. Ker je bilo v tamkajšnjih pristaniščih vedno zelo živahno, smo ob takšnem natovarjanju morali biti zelo pazljivi in hitro zapirati skladišča. Enkrat se je zgodilo, da je glasni živžav hipoma pojenjal. Nastala je nenadna tišina, takšna, da bi lahko slišal muho. Pomislil sem, da se morebiti bliža močno neurje. V tej tišini so nenadoma v pristanišče pripeljali trije tovornjaki, na njih pa je bilo nabito polno ljudi, tako rekoč od otrok do starcev. Ko pa so tovornjaki odpeljali iz pristanišča, se je živžav spet povrnil. Ko sem nekega domačina vprašal, kaj se dogaja, mi je povedal, da ti trije tovornjaki že ves dan vozijo ljudi po mestu in pristanišču. Po pristanišču še zelo počasi, da bi jih v luki zanesljivo vsi videli. Zvečer so te nesrečne ljudi odpeljali na smetišče in tam postrelili. Zaradi tega dogodka sem še danes globoko pretresen.

Ste doživeli kdaj kašno srečanje s pirati?

Seveda današnje zgodbe o novodobnih in organiziranih piratih zvenijo šokantno, res pa je, da so se ropi in kraje ob in na morju vedno dogajale. Ljudje v marsikateri afriški deželi preprosto niso imeli za živet. Če niso uspeli ubežati iz države, so pa kradli ali ropali ladje. Ob tem se je seveda tudi takrat zgodila kakšna smrt. Oblasti so z zagotavljanjem varnosti ladij imele že od nekdaj velike probleme, katere pa so velikokrat reševale skrajno kruto.

Kako? Ste bili priča še kakšnemu takšnemu dogodku?

S Kočevjem smo bili nekoč v Kamerunu, v Douali. V tistih krajih je bilo znano, da je bil nek bližnji otok precej nevaren, pa so vojaki ta otok najprej zbombardirali, nato pa ga še zasedli. Pokosili so množice ljudi. Pozneje so trupla mimo naše ladje peljali na štirih velikih in zvrhano polnih ploščadih.

Ste imeli kdaj na morju hude čase zaradi vremena?

Ko smo izpluli iz Jokohame, je bila napoved sicer solidna, a smo na morju kmalu doživeli od 8 do 9 boforov, valovi pa so bili visoki od 5 do 6 m. Nekaj ladij v naši bližini se je potopilo. Reševalna akcija naše ladje je trajala 18 ur in se dobro končala. Poškodovan je bil le tovor.

Ste kdaj doživeli divje razmere, kot se je pred kratkim to zgodilo potniški ladji ob katalonski obali?

Takšne razmere poznam le teoretično, saj so na morju izredno redke. Nastajajo v križnem morju, ko se amplitude valov seštevajo in tako se lahko na relativno majhnem območju pojavijo valovi visoki 10, 15 in tudi do 50 m. Takšne valove imenujemo freak waves.

Mornarja težko delo bojda utrdi, hkrati pa bojda marsikdo postane tudi vraževeren. Ste vsaj malo vraževerni tudi?

Sem ateist, a kljub temu malce verjamem v nadnaravne zgodbe. Ko sem bil star 24 let, sem plul na ladji Postojna, s katero smo pluli na liniji Indija-Japonska. V Kerali v južni Indiji je bila navada, da so revni domačini prihajali na ladjo prodajat stvari. Ker sem bil prvi častnik, so se za dovoljenje za prodajo morali oglasiti pri meni. Nekoč je bil med njimi tudi prijazen možak, ki mi je hotel na vsak način prerokovati. Jaz si tega nisem želel, on pa je trmasto vztrajal. Prijel me je za roko in je ni hotel spustiti, nato pa mi je na hitro rekel: »Zgodila se je neka huda stvar, ko pa boš star okoli trideset let, boš doživel nekaj, kar ti bo zelo spremenilo življenje. Živel boš dolgo, nikoli ne boš bogat«. V tem času, ko mi je možakar prerokoval, sva z ženo zgubila otroka, svojo drugorojenko. Pri tridesetih letih mi je usodno zagodla bolezen in mi dejansko precej spremenila življenje.

Od kdaj imamo Slovenci svojo pomorsko šolo?

Prva slovenska pomorska šola je začela delovati l. marca 1947 v Žusterni. Program pomorske šole je vključeval tudi predmete trgovskega značaja, zato se je šola takrat imenovala Slovenska pomorska trgovska akademija. Leta 2008 je bila šola preimenovana v Pomorski in tehniški izobraževalni center Portorož. Center je nastal z združitvijo Srednje pomorske šole in Dijaškega doma Portorož. V okviru centra deluje tudi akvarij v Piranu.

Kaj se učijo vaši dijaki?

Temeljna usmeritev šole je usposabljanje slovenskih pomorščakov. Dijake usposabljamo za varno vodenje vseh vrst ladij po vseh morjih sveta. Ta znanja so osnova za opravljanje službe častnika krova in pozneje kapitana ladje. V izobraževalnem procesu se teoretični pouk izvaja v specializiranih učilnicah, praktični pouk pa dijaki opravljajo na različnih šolskih plovilih in simulatorju.

Lahko poveste kaj več o simulatorju?

Leta 1978 je bilo v mednarodni konvenciji o minimalnih standardih o usposabljanju pomorščakov določeno, da morajo imeti države, torej šole ali organizacije, ki izdajajo pomorščakom pooblastila, simulator radarja. Prav zaradi tega smo leta 1998 kupili relativno drag simulacijski sistem, ki je vključeval navigacijski simulator, komunikacijski simulator in simulator strojnice. Leta 2001 smo dodali oziroma sami izdelali virtualni komandni most s plavajočo ploščadjo, ki daje občutek zibanja ladje. Naš simulator je eden boljših na svetu in enkraten v Sredozemlju in marsikdo nas kopira.

Kako deluje simulator in kaj vse omogoča?

V sistem je povezanih 52 računalnikov, 6 strežnikov in 6 različnih komunikacijskih postaj. V sestavi sta dva virtualna mosta, kjer lahko dijaki vadijo plovbo z ladjami v najrazličnejših razmerah. Sistem sestavlja več simulatorjev, na primer tudi simulator za krizne razmere, ki simulira primere nesreč oziroma onesnaževanje morja in poznejši razvoj dogodkov. Iz strežnika NASA dobivamo sliko onesnaženja morja in s strežnika v Bologni realne podatke za vreme v Sredozemlju. Imamo tudi povezavo s strežnikom, kjer so zabeležene vse ladje, ki so trenutno v Sredozemlju.

Simulator uporabljamo za šolske namene, pomorska fakulteta pa je vključena pri raznih projektih ali posebnih priložnostih. Z njim se opravlja tudi raziskovalna dejavnost, v primeru nesreč lahko nadzorujemo vse ladje v Jadranu in usmerjamo njihovo plovbo.

S simulatorjem je možno simulirati okoli 150 ladij, od majhnega čolna in do največjih 300-metrskih supertankerjev.

Sodelujete še s kom?

Sodelujemo z vojsko, kapitanijo, s policijo in tudi z gasilskim društvom v Sečovljah, s katerim izvajamo vaje v praksi. Na simulatorju izvajamo tudi tečaje in poučevanje pomorcev, ki si želijo za nadaljnjo plovbo pridobiti mednarodno priznana spričevala in pooblastila.

Kakšna plovila premore šola?

Smo solastniki dvojambornika in lastniki kuterja, 12-metrskega motornega čolna z dvema motorjema, dveh hitrih čolnov za reševanje in dveh pomožnih čolnov za vaje za reševanje, prevračanje in podobno.

Med poletnimi počitnicami organizirate Poletni pomorski kampus za otroke. Kako to, da ste prišli na to idejo?

Kampus bi lahko imenovali »poletni tabor na morju« ali »poletna šola za mlade na morju«. V zahodnem svetu, še najbolj pa v Ameriki skorajda ni šole, ki bi v času počitnic zaprla svoja vrata. Organizirajo razne aktivnosti in nudijo veliko zanimivih programov za mlade, v katerih otroci pridobivajo nova znanja. Kampusi so koristni tudi zaradi tega, da otroci v času počitnic niso prepuščeni sami sebi in ne bi zapadli v kakšne slabe »rabote«. Poznavajoč te aktivnosti sem prišel na idejo, da bi lahko bilo kaj takšnega koristno tudi za naše otroke.

Kdo vodi kampus?

Organizator kampusa je Pomorski in tehniški izobraževalni center Portorož, vodijo pa ga učitelji pomorske šole, aktivni pomorščaki, ki so v tem času doma na počitnicah, upokojeni pomorščaki, študentje Fakultete za pomorstvo in promet ter dijaki pomorske šole. Ob tem moram povedati še, da kampus organiziramo za otroke, stare od 12 in 15 let. Letos bo kampus potekal od 5. julija do 28. avgusta, sprejmemo pa lahko nekaj preko 1.000 otrok.

Pod vašim vodstvom je tudi akvarij v Piranu, ki ste ga nedavno lepo prenovili. Kaj je akvarij pridobil s prenovo? Zakaj ga je vredno obiskati?

Akvarij ima svoje prostore ob notranjem mandraču piranskega pristanišča in je edini slovenski morski akvarij. Temeljito smo ga obnavljali skoraj dve leti in ga ob tem vsebinsko povečali za petkrat. V petindvajsetih manjših in večjih bazenih si lahko obiskovalci ogledajo okoli 250 gostov iz podmorskega sveta, med njimi pa okoli 150 različnih vrst morskih organizmov.

Smo Slovenci pomorski narod in kaj odraža našo pomorsko identiteto?

Slovenci smo nedvomno pomorski narod. Na ladjah na vseh morjih sveta pluje okoli 1.200 naših pomorščakov. Med njimi tudi veliko odličnih. Na supertankerju, ki prevaža tudi do 250.000 ton nafte, je bil eden prvih poveljnikov Slovenec Ivan Žerlin, ki je poveljeval že pri 27 letih, to pa nekaj pomeni. Menim pa, da država za ohranjanje, recimo rajši oživljanje naše pomorske naravnanosti, naredi bistveno premalo. Prepričan sem, da bi na našo šolo prišlo več dijakov, če bi jih država bolj aktivno podpirala. S tem bi si lahko zagotovilo lepo prihodnost veliko več mladih ljudi, saj je pomorec v Evropi in svetu vedno bolj iskan poklic. Pomorstvo je namreč zagotovo eno od pomembnejših gonil svetovne ekonomije, saj pomorščaki v prometu po morju v svetovnem merilu prevozijo preko 90 % vseh dobrin.

In še zadnje vprašanje. Še kdaj potujete po morju, vsaj v času dopusta?

Čas mi ne dopušča, da bi bil kaj veliko na morju samo zaradi užitka in veselja. Kdaj pa kdaj grem le na kakšno jadralsko ali veslaško regato.

Moja družina ima z menoj v smislu dopusta kar resne težave, saj se me še vedno drži navada »en dan tu, drug dan drugje«. Ne zdržim dolgo v enem kraju, že naslednji dan me namreč vleče dalje. Na primer, na smučanje hodimo za pet dni na Pohorje, pa mi je že po tretjem dnevu malce težko, saj ne vidim morja. Ko smo nekoč hodili na daljše družinske obiske v Maribor, sem se moral že drugi dan potolažit s sprehodom ob Dravi. Morje in pomorske navade imam očitno še močno v krvi.