Joža Horvat

Joža Horvat

Val 137

Intervju

AVTOR Vojko Mitrovič
FOTO Vojko Mitrovič, Gregor Čampa, arhiv

Hrvaški pisatelj in pomorščak, ki je objadral svet. Na svojih šestih barkah je preplul veliko morja in napisal šest knjig o morju, od katerih so v slovenščino prevedeni znameniti potopis Nad Brezni oceanov, avtobiografski roman Molitev pred plovbo in priljubljen mladinski roman Waitapu.

Barba Joža, kot ga spoštljivo naziva jadralska srenja, danes, pri svojih triindevetdesetih, živi v Zagrebu, kjer pripravlja novo, razširjeno izdajo potopisa Nad brezni oceanov. Vitalen in iskrivega duha, poln zanimivih pogledov na svet, je še vedno družbeno kritičen ter hkrati vztrajen in tenkočuten borec za boljši in pravičnejši svet.

Z barbo Jožo in soprogo Renato sem se pogovarjal na idiličnem vikendu v hrvaški vasici Moravice tik ob slovensko-hrvaški meji.

Bili ste svetovni popotnik, objadrali ste svet, pisali čudovite knjige o morju, iz katerih se da razbrati, da vam morje veliko pomeni. Kako to, da ste si za svoje zatočišče izbrali ta idilični kraj v Gorskem Kotarju?

Tukaj sva s soprogo Renato našla svoj mir. Morje je bil najin svet, kjer sva doživela veliko lepega, a je usoda hotela, da sva na njem doživela tudi družinsko tragedijo. Daleč od morja se tukaj od njega počasi in lažje poslavljava.

Vaši najbolj znani »slani« knjigi v slovenščini sta Nad brezni oceanov in Molitev pred plovbo. Nad brezni oceanov je celo prvi in hkrati odličen morski potopis, ki je kmalu po izidu postal nekakšen učbenik za prihodnje, tudi slovenske morske popotnike. Knjiga je na prostorih nekdanje države tako brana, da je do sedaj izšlo deset ponatisov. Kako je nastala ta knjiga?

Po dvoletni plovbi okoli sveta sem se s svojim hrvaškim izdajateljem dogovoril, da na osnovi ladijskih dnevnikov napišem knjigo, pa sem besedila napisal nekoliko preveč. Izdajatelj je na vsak način hotel, da skrajšam knjigo za 40 strani, jaz pa tega nisem hotel. Nakar so besedilo mimo moje volje skrajšali sami. Knjigo so dali skrajšati človeku, ki mi v času mojih političnih zapletov po letu 1952 ni bil naklonjen. Ne samo to, celo sodeloval je pri pogromu, ki ga je takratna oblast izvedla nad mojim scenarijem za film Ciguli Miguli. To se je razvedelo, pa se mi je oglasil nekdo iz slovenske založbe s predlogom, da bi celotno besedilo v slovenskem jeziku. In tako je najprej izšla skrajšana hrvaška različica, za njo pa slovenska različica v originalu. Prva hrvaška izdaja je bila dokaj hitro razprodana. Preden je izšel drugi hrvaški ponatis, so me naši poklicali in rekli: »Tako pa to ne gre, da bi bila slovenska izdaja knjige popolnejša. Dopolnili bomo izpuščeno besedilo« in mi predlagali, naj dopišem še kakšen stavek, da bi bila hrvaška druga izdaja obsežnejša in boljša od slovenske različice (smeh).

Velik uspeh ste dosegli tudi z mladinskim romanom Waitapu, ki je preveden v veliko jezikov. Če se ne motim, ste ga napisali šele pri sedemdesetih?

Waitapu sem začel snovati že, ko sem drugič prečkal Atlantik. S pokojnim sinom Markom, mojim sijajnim mornarjem, sva med plovbo pogosto razpravljala o tej, takrat prihodnji knjigi. Natanko sva jo razdelala, tudi vsa posamezna poglavja. Roman je bil že tako domišljen, da bi ga lahko napisal v enem mesecu. Namesto tega je prišla smrt, izgubili smo Marka in vrnil sem se v Zagreb. Hudo pretresen se nisem mogel lotiti niti prvega stavka, napisati nisem mogel niti besede. Ničesar.

Lotil sem se drugega mladinskega romana, Operacija Stonoga, z namero, da bom Waitapu končal pač zatem. Spisal sem roman Operacija stonoga, pa spet nisem mogel dokončati Waitapuja. Nato sem sprejel ponudbo televizije, da napišem po svojem romanu Maček pod čelado scenarij za istoimensko serijo. Šele po vsem tem sem lahko končno napisal tudi Waitapu.

Preveden je v veliko jezikov, resnici na ljubo, niti ne vem, v koliko. Nedolgo tega so ga prevedli tudi v kitajščino in esperanto.