Isla del Coco

Isla del Coco

Val 164
AVTOR Borut Furlan
FOTO Borut Furlan

Kadar se odpravljam na potovanje, običajno sam izbiram svoje sopotnike. Tokrat pa se je nama s prijateljem Marjanom pridružil še tretji sopotnik, gospod Murphy … V mislih imam prav tistega Murphyja, ki je dobro znan po svojih slavnih, a malo manj priljubljenih zakonih. Gospod Murphy se nama je pridružil že povsem na začetku in ni naju zapustil prav do konca tega nesrečnega potovanja.

Isla del Coco ali otok Kokos, po naše, ki leži v vzhodnem Pacifiku, dobrih tristo navtičnih milj oddaljen od matične Kostarike, je priljubljen cilj vseh ljubiteljev morskih psov. Znan pa je tudi po začetnih prizorih Spielbergovih filmov Jurski park, ker naj bi se zgodba dogajala prav tam. V resnici so na Kokosu posneli le obalne prizore zaradi svojih čudovitih strmih in s tropsko džunglo poraščenih obal ter idiličnih slapov, ki padajo naravnost v morje. Sam otok, nekoliko večji od dalmatinskega Biševa, je veliko premajhen, da bi lahko gostil tako veliko število dinozavrov.

Za svojega potapljaškega operaterja sva z Marjanom izbrala najinega zdaj že starega znanca Nemca Arvida in njegov katamaran Inula, s katerim sva pred leti obiskala kolumbijski otoček Malpelo (Val 135). Arvidova ponudba ni bila samo najcenejša, kar pri astronomskih stroških tovrstnih izletov ni zanemarljivo, ampak sva tudi dobro vedela, da je Arvid vrhunski poznavalec morskih psov in da se z njim potaplja v praktično vseh vremenskih pogojih, medtem ko drugi operaterji večkrat “iz varnostnih razlogov” potop odpovedo ali pa vozijo na drugo, manj atraktivno lokacijo.

Arvid je objavil datume potovanj na internetu in jaz sem takoj kupil letalske vozovnice, da bi bile cenejše (cena letalskih vozovnic namreč vztrajno narašča s približevanjem datumu leta in na koncu, če niso vse prodane, spet nekoliko pade). S tem dejanjem pa sem gospodu Murphyju prvič dovolil, da me je obiskal. Oblasti narodnega parka Isla del Coco niso Arvidu odobrile že prej obljubljenega termina in zaradi tega je moral prestaviti odhod za štiri dni pozneje. Menjava že kupljenih letalskih vozovnic je bila seveda povezana s precejšnjimi stroški in vse skupaj naju je prišlo dražje, kot če bi kupila vozovnice v trenutku, ko so najdražje.

Letalsko povezavo sva imela preko New Yorka. Tri ure sva kot tranzitna potnika potrebovala, da sva se prebila skozi ameriško birokracijo in vse njihove varnostne okope, vključujoč skeniranje vseh desetih prstov in zenice. In kot rezultat vsega tega je bil manjkajoči kovček z mojo potapljaško opremo ob pristanku v San Joseju.

“Nič ne skrbite gospod,” mi je dejal uradnik na okencu “izgubljeno – najdeno”. “Vaš kovček pripotuje s prvim jutranjim letalom jutri ob desetih. Brezplačno vam ga dostavimo v vaš hotel.” Super! Ob šestih zjutraj imam lokalni let v Golfito, kjer me čaka Inula. Dolgo so trajala pogajanja, a k sreči so Kostaričani precej mehkejši sogovorniki od Američanov in uspel sem si izpogajati brezplačni taksi prevoz v Golfito, ki bi me sicer stal štiristo dolarjev. Če bi šofer vozil po predpisih, bi za 350-kilometrsko pot potreboval sedem ur, zaradi nujnosti mojega primera, kajti na Inulo bi se moral vkrcati pred četrto uro popoldan, smo potrebovali štiri ure … Ko sem pozneje odprl svoj izgubljeni kovček, sem v njem našel listek z obvestilom, da je bil zaradi moje varnosti izbran za ročni pregled. Kako neizmerno sem jim hvaležen, da tako lepo skrbijo za mojo varnost!

Ko sem se končno z vso svojo opremo znašel na pomolu v Golfitu (Marjan je namreč odpotoval sam z jutranjim letalom in opozoril Arvida na mojo zamudo), me je Arvid na hitro pozdravil in rekel, da nujno potrebuje moj potni list. Odhitel je z njim h kostariškim mejnim organom in ko je po štirih urah opravil vse obmejne formalnosti, smo končno lahko izpluli. Šele takrat sem razumel, zakaj naj bi se pojavil na Inuli najpozneje ob štirih, ko je vendar predviden odhod šele ob šestih.

Že samo vkrcanje na Inulo je bila pustolovščina zase. Inula vsekakor ni ena tistih luksuznih visokocenovnih bark, ki običajno operirajo v teh vodah. Tega sem se dobro zavedal in Inulo sem poznal že izpred treh let. Toda v teh treh letih se je barka pošteno utrudila in jasno se ji je poznalo, da v vsem tem času ni videla njej tako prepotrebnega suhega doka. Skoraj vse je bilo pokvarjeno, se je kvarilo ali pa smo se bali, da se bo vsak hip pokvarilo. Na barki nas je bilo devet gostov in štirje člani posadke, kar je za majhno Inulo vsekakor preveč. Delovalo je le eno stranišče od dveh, vsako noč smo imeli alarme zaradi prenizke napetosti v baterijah, alternator se je nenehno kvaril. Kabine, ki so nekoč tesnile, so ob dežju zamakale in vanje je tekla rjavkasta voda. Vsako jutro sem moral strop svoje kabine obrisati s toaletnim papirjem, sicer bi rjave kapljice padale po meni in moji opremi. Mimogrede: Kokos je eden najbolj deževnih otokov na svetu in naš obisk je bil v deževnem obdobju! Gumenjaku, s katerim smo se vozili na potope, je puščala ena komora in Arvid, namesto da bi si vzel čas za krpanje, jo je napihoval iz jeklenke vsake pol ure. Enemu od motorjev se je pokvaril zaganjalni mehanizem in Arvid ga je vžigal tako, da je delal kontakt z dvema žicama. Pri tem je pokalo, preskakovale so iskre, vse skupaj pa se je dogajalo v dežju in valovih …