Intervju – Mate Dolenc in Miha Čelar

Intervju – Mate Dolenc in Miha Čelar

Val216
AVTOR Julijan Višnjevec
FOTO Julijan Višnjevec in Astral film

Čeprav je bil Mate Dolenc tudi avtor nekaterih besedil pri Valu, sem ga spoznal šele pred leti na dogodku v Piranu. A kaj, ko si nisem mogel priklicati v spomin obraza, zato sem bil malo v zadregi, kako se bova našla v kavarni, v kateri sva bila dogovorjena. Tudi telefonske številke nisem imel. A točno ob dogovorjeni uri zazvoni moj telefon, na drugi strani je Miha Čelar, režiser novo nastajajočega dokumentarca o Biševu, iOtok. Z Matetom sedita namreč v sosednji kavarni, ugotovim po kratkem pogovoru. Ko se nazadnje le srečamo, se odločimo, da bomo naredili dvojni intervju – Miha je pojasnil okoliščine nastanka dela o Biševu in o želji po oživitvi otoka, ki počasi umira, čeprav je na njem in okoli njega še veliko življenja.

Novi projekt iOtok na otoku Biševo je interaktivna dokumentarna serija o zadnjih prebivalcih Biševa. Zakaj ravno Biševo?
MD: To je ideja Mihe Čelarja. Sam sem, po pravici povedano, na Biševo že kar malo pozabil … (Smeh.)
MČ: Več pogledov je na Biševo, definitivno pa je moj izvorni pogled na ta otok tisti, ki ga je ustvaril Mate. Imel sem in še vedno imam svoj otok, kjer sem odraščal in se nahaja malo severneje, v Kvarnerju. Ilovik je to. Biševa niti nisem poznal, dokler nisem prebral Matetovih knjig. To se je zgodilo čisto po naključju. Potem ko sem moral zaradi nesreče dlje časa preživeti v bolnišnici, mi je prijatelj, prav tako ljubitelj morja in podvodnega ribolova, prinesel tri njegove knjige. Ob branju sem se, vsaj v domišljiji, spet začel vračati na morje. Vrnili so se tudi prizori z »mojega« otoka. Tedaj sem si končno opomogel, dobil sem energijo, naredil sem veliko osebnih sprememb. Iz tega obdobja trpljenja je nastalo Biševo.
Sem dokumentarist, režiser in čutil sem, da želim s tem otokom nekaj narediti, nisem pa vedel natančno, kaj. Potem sem spoznal Mateta in leta 2014, okoli 6. decembra je bilo to, smo šli prvič na otok. V enem tednu smo posneli material in naredili šestminutni film, ki je predstavljal projekt v razvoju. Iz njega se je že čutila energija, močna nostalgija, to, da ima zimska zgodba neki smisel. Postalo mi je jasno, da lahko sicer film pogledaš kadarkoli, a da je treba to zgodbo vendarle prikazati pozimi. Ker sva bila tudi pozimi lahko brez težav dve uri pod vodo, ko sva z Matetom snemala; ker so decembra rasli krompir, artičoke in ostala zelenjava, ker tudi pozimi tam letajo muhe, cvetijo rože.
Potem sem se v dokumentarizmu srečal s pojmom, ki se mu reče transmedija, tj. način, ko na nelinearen princip poveš neko zgodbo, in sicer skozi različne medije, skozi različne pripomočke. Svojo vlogo tu seveda precej odigra tudi tehnologija, hkrati ti to omogoča, da gledalca odpelješ kamorkoli v skoraj realnem času in ga spustiš v proces nastajanja filma, ko ta še nastaja. Potem se je ta ideja počasi izkristalizirala. Vedeli smo, da če želimo biti prisotni tukaj in zdaj, moramo na internet. Vedeli smo še, da potrebujemo kratke formate, ker je publika na internetu navajena stvari »konzumirati« v kratkem času. Rabili smo še okrepiti občutek, da ne gre le za film, da gre za interaktivnost, zato smo potrebovali tehnologijo, ki je dopuščala vstop v zgodbo, možnost odločanja, kdaj, kaj, kako, ter morebiten doprinos.
Projekt smo prijavili na slovenskem filmskem centru, ki nas je podprl, dobili smo evropska sredstva, nato sta se kot po tekočem traku priključila hrvaški in italijanski filmski center; vrata so nam bila odprta, kamorkoli smo prišli. V dveh letih smo obredli vse največje svetovne transmedijske filmske festivale in predstavili projekt, dokler ga nismo pripeljali do faze, ko je bil zrel za realizacijo. Pripravili smo platformo, s katero smo danes (op. a.: 17. 1. 2017) startali. Od danes naprej bomo objavili 13 tedenskih epizod, to ne bodo samo kratki dokumentarni filmi, ampak še ostale vsebine, se pravi elementi, ki jih boš kot gledalec, ko se boš registriral, lahko hranil in imel. Na koncu serije boš imel občutek, da si bil na otoku, prek mobilne aplikacije boš imel namreč možnost soustvarjanja zgodbe. Preko chata se boš lahko tudi pogovarjal, seveda v realnem času in v določenih terminih z mlajšimi prebivalci Biševa, mnenja se bodo lahko izmenjavala tudi med samimi gledalci ipd. Zgodilo se je še to, da so prebivalci zelo resno zagrabili idejo, da bi ustanovili mestni odbor, na ta način želijo postati pravna oseba in si zagotoviti samostojnost od Komiže. Letos bodo lokalne volitve in politiki bodo zato verjetno še bolj odprti za njihove zamisli. Tako so se nam stvari lepo »poklopile«. Zdaj bom pa jaz tiho, da bo še Mate lahko kaj povedal (smeh).

Mate, nastaja nov roman o otoku Biševo. O čem bo govoril?
MD: Niti ne gre za roman, temveč generalni pregled čez otok, in sicer iz mojih prejšnjih knjig, t. i. reminiscenca bo to.

Kdaj bo pripravljena?
MČ: Naš namen je sledeč: pripravljamo t. i. full motion video game, tj. novi princip video igric, ki so narejene iz dokumentarnih filmskih posnetkov. Z Matetom smo posneli na otoku šest destinacij podvodnega ribolova, s tem smo sicer zaradi subjektivnih razlogov snemalca malce v zamudi, sicer smo mislili tudi s to zadevo startati istočasno s platformo. Naš namen je objaviti to igrico letošnje poletje – 1. 7. Za udeleženca pomeni, da bo lahko po kosih kot nagrado za vse ribe, ki jih je Mate lovil in so digitalno poustvarjene, pridobil oziroma prebral vse koščke Matetove reminiscence.

Otok Biševo letno obišče veliko navtičnih turistov, govori se o številki okoli 100.000, predvsem z namenom, da bi videli modro votlino (hr. Modro špiljo), čeprav na otoku stalno živi le nekaj deset prebivalcev. …

Več si lahko preberete v 216. št. revije Val navtika.

MihaMate