Intervju – Manca Notar

Intervju – Manca Notar

Val 198
AVTOR Julijan Višnjevec
FOTO Marko Notar

Ko smo pred letom dni v Valu začeli pisati o supu ali supanju, še nismo mogli vedeti, kakšne razsežnosti bo dosegel ta trenutno najhitreje rastoči vodni šport. Pisali smo o opremi, tehniki, lokacijah, tekmovanjih, rekreaciji ipd. Tokrat bomo predstavili dekle, ki je ta šport vzljubilo kot nihče drug in se s svojo vztrajnostjo dokazalo tudi na velikih tekmovanjih.

Za Manco Notar sem prvič slišal pred leti na surferskem tekmovanju Piranja v Piranskem zalivu, ki ga prirejajo Piratovci. Takrat je naš najboljši surfer v prostem slogu Tine Slabe na štartno linijo namesto na surfu priveslal na supu. Leto kasneje je bilo suparjev vedno več in več, zato so organizatorji poskrbeli tudi za tekmovanje v tej disciplini. Takrat sem izvedel tudi za Manco Notar, o kateri so že govorili v presežnikih, predvsem pa o uspehih, ki jih je dosegala v tujini. Tako sem z njo opravil intervju, pridružila pa se nama je še njena mama Mateja Notar.

Ste obiskovali kakšne šole, tečaje, imeli trenerja?

MN: Ne. Enostavno sem prijela veslo v roke in začela z veslanjem. Seveda sem tehniko izpilila, a ohranjam svoj stil veslanja. Moj trener je oče, ki je bil sicer smučarski trener, a očitno to znanje deluje tudi pri supanju.

Dotakniva se še zgodbe z Robbyjem Naishom, odličnim profesionalnim windsurferjem in kajtarjem, ki je osvojil več naslovov svetovnega prvaka in ima svetovno znano linijo izdelkov, namenjenih vodnim športom.

MN: Ja, zgodba gre takole: stara sem bila 14 let in premišljevala sem o tem, česa naj se oprimem oziroma čemu odpovem – winsurfanju, kajtanju ali supanju. Oče mi je bolj za šalo kot zares omenil, naj se obrnem na kakšnega sponzorja. Odločila sem se, da pišem Robbyju Naishu – omenila sem, da želim med mladimi sovrstniki promovirati vse tri športe in za to uporabiti njegovo opremo. Starša sta na pismo gledala bolj kot na moj trening angleščine. Po pol leta, ko smo že vsi pozabili na to zadevo, je prišel odgovor s Havajev – Robby Naish me je sprejel v svojo ekipo. Vsi smo bili presenečeni, sploh glede na to, da se zavedamo, koliko podobnih prošenj prejme vsak dan. …

Kateri sklop mišic je aktiven pri supanju?

MN: V bistvu deluje celo telo – noge, roke, trebušne in hrbtne mišice. Če postaviš na sup nekoga, ki ni bil na njem še nikoli, se ta naslednje jutro zagotovo zbudi z »muskelfibrom« (smeh). ….

Je kakšna tekma še posebej zanimiva?

MN: Poseben čar ima tekma v Parizu, na Senni, ki poteka v času navtičnega sejma v Parizu. …

Katero uvrstitev štejete za svoj največji uspeh?

MN: Zagotovo tisto iz lanskega julija na Havajih, ko sva s sotekmovalcem Michijem Schweigerjem iz Naishove ekipe zmagala na svetovnem pokalu MOLOKAI 2 OAHU World paddleboard Championship na dolge razdalje – na 54 km dolgi poti z enega otoka do drugega. Eno leto prej sva bila na tem kanalu, t. i. The Channel of bones (Kanal kosti), druga. Tedaj sva si dejala, da naslednje leto spet nastopiva in ciljava samo na prvo mesto. Dejansko sva dala vse od sebe in zmagala. Kanal sicer upravičeno nosi ime Kanal kosti. V njem so izredno močni tokovi, poln pa je tudi morskih psov. Pa ne majhnih … Tekma je omejena na 200 čolnov, ki se razpršijo in kmalu ne vidiš nobenega več. Vso tekmo nad nami zaradi varnosti letajo helikopterji. Po radiu samo slišiš obvestilo: »Čoln 62, pod vami vidimo morskega psa!« Vsak par na supu namreč spremlja še čoln. Kot rečeno, na tej tekmi se tekmuje tudi v paru – vsak izmed dvojice v šprintu vesla pol ure, potem se zamenjata. Skočiš v vodo in počakaš, da te pobere čoln. To čakanje ni prijetno … Tudi ko si na čolnu, ne počivaš. Telovadiš, delaš počepe, in sicer zato, da se ne shladiš. Najslabše je, če se ohladiš, skočiš v vodo in začneš šprint. Tekma traja pet ur in je res naporna. …

Kako naprej? Prednost ima, po do sedaj izrečenih besedah, verjetno šola?

MN: Seveda. Prvi cilj je narediti maturo, končati srednjo šolo. Seveda s supanjem ne bom končala, ker mi preveč pomeni. Jasno pa mi je, da se od njega ne da živeti. Želim se vpisati na laboratorijsko biomedicino in delovati v smeri dopinštva. Doping se že pojavlja na dolgih progah. To je stvar, ki jo najbolj sovražim. In ker me tako jezi, imam velik namen to preprečiti.

Saj nas vse jezi, ampak kljub temu, kako to, da ste tako oster nasprotnik?

MN: Zato, ker vem, koliko truda je potrebno vložiti, da nekaj dosežeš in me jezi, da nekdo vzame poživilo in me mirno prehiti. …

V ta šport vas niso silili starši. Izbrali ste ga sami. Mislite, da si boste nekega dne rekli da je bilo dovolj in si vzeli čas za druge stvari, glede na to, da ste relativno mladi?

MN: Ja, starša nikoli nista želela, da bi bila v katerem koli profesionalnem športu in je to bolj proti njuni volji, da sem začela s tekmovanji. Ampak ko sem izrazila željo, sta me podprla in me podpirata še sedaj. Vem, da brez njiju ne bi zmogla … Trenutno pa ne razmišljam o tem, da bi nehala in začela s čim drugim. A bomo videli …

Mateja N.: Ja, res si nisva želela, da se profesionalno ukvarja s športom, ker sva vedela, iz izkušenj moža, ki je bil smučarski trener otrok, kakšne žrtve to zahteva in da trpi cela družina. Ko je bila Manca na prvih tekmah in jo je oče fotografiral, je bila na vseh slikah nasmejana. Rekla sva: »Dokler boš nasmejana, te bova podpirala. Ko bo nasmeh izginil, bo pomenilo, da ne uživaš več. Takrat tudi najine podpore ne bo več.«

Več intervjuja s tem izjemnim dekletom, Manco Notar, si lahko preberete v 198. št. revije Val navtika.