Intervju – Enrico Galassi

Intervju – Enrico Galassi

Val 198

Družba Marinvest, ki upravlja izolsko marino, in občina Izola sta po več kot deset let trajajočem sporu podpisali dogovor o poravnavi. Pogodba o koncesiji je podpisana za prihodnjih 40 let in omogoča nadaljevanje nedokončanih del, to je gradnjo valobrana 3 (podaljška ribiškega pomola) in pomola B.

Gordijski vozel med upravljavcem marine in občino Izola je končno presekan; obe strani sta izrazili zadovoljstvo ob koncu pravdanja, ki je bilo doseženo po skoraj dve leti trajajoči mediaciji. Zadeve pa še vedno niso povsem rožnate – Marinvest je namreč najprej moral poravnati zapadle obveznosti do občine in nato začeti nedokončano gradnjo valobrana 3. Dela na valobranu naj bi se končala letošnjo jesen, do tedaj pa bi se morala začeti tudi pripravljalna dela za nov pomol B. Tukaj pa so se že začeli prvi zapleti, saj Marina Izola še ni dobila ustreznih dovoljenj za začetek izvajanja del na tem območju, domnevno zaradi spornega lastništva na zemljišču, nam je povedal gospod Enrico Galassi, s katerim je tekel naš pogovor o dogajanju v omenjeni marini v preteklih nekaj mesecih.

Kje se je torej zapletlo in zakaj je do težav sploh prišlo?

Hoteli smo začeti gradnjo pomola B, ko je občina leta 2002 z različnimi pravnimi sredstvi ustavila gradnjo. Vse do tega dogovora se zato dela niso izvajala, čeprav smo zgradili pomole za komunalne priveze in jih predali v uporabo občini Izola, kot je bilo tudi dogovorjeno. Komunala je v zadnjih dveh letih dodajala pontone in širila svojo dejavnost tudi na komercialne priveze.

Zdaj ste koncesijo za upravljanje Marine dobili?

Danes imamo koncesijo za upravljanje Marine za obdobje 40 let, vendar imamo približno 200 privezov praznih. Zgodilo se je namreč, da je 160 plovil pod 12 metri zapustilo marino. Vendar niso odšla daleč – na Hrvaško ali kam drugam, premaknila so se na komunalne priveze v Izolo.

Dolg spor med občino in Marinvestom je sicer zglajen, še naprej pa ostajajo vprašanja o visokih pristojbinah za vodno povračilo. Te so po vaših besedah diskriminatorne, saj naj bi bile za sedemkrat višje, kot jih plačujejo občine? Zakaj?

Stroški občine za vodno pristojbino na kvadratni meter so bistveno nižji od naših – le 0,345 evra na m² vodne površine. V marini plačamo občini Izola koncesijo v višini 1,07 evra, državi pa še 2,07 evra/m² vodnega povračila. Tukaj pa so še druge dajatve, povezane z stavbnimi zemljišči.

Komunalni privezi so sicer namenjeni lokalnim prebivalcem, vendar menim, da je v Izoli ogromno »posojevalcev imena«, nekatere družine imajo namreč na svoje ime napisane tudi po dva ali tri čolne.

 Vendar občina Izola razpolaga predvsem s komunalnimi privezi, komercialnih je le nekaj deset?

Pet pomolov smo morali dati občini in ta je dobila pet pomolov za komunalne priveze. Tukaj bi se morale njene aktivnosti tudi končati. Lokalni prebivalci ne morejo izkoriščati svoje pravice in biti 25-% lastniki plovila ter tako pridobiti pravico do priveza. Na tak način pomagajo nekaterim lastnikom, ki bi sicer svoje plovilo imeli v marini.

 Saj pristojbino za vodno povračilo plačajo državi tudi v občini, mar ne?

Težava ni v tem, da oni ne bi plačali, temveč višina same pristojbine, ki se za nekaj 100 metrov oddaljen akvatorij tako močno razlikuje. Pri tem pa je še ena zadeva. Ko pride gost v marino, koristi naše zemljišče in infrastrukturo. Nekdo, ki ima komunalni privez, koristi občinsko površino. Mi moramo skrbeti za čistočo in toaletne prostore, v mestu skrbijo za to druge službe, ki jih posredno plačujejo vsi občani Izole.

Ne pravim, da občina tega ne sme početi, vendar je to neustavno, nepravično in skregano z logiko ter proti vsem evropskim normam in zakonom. Mi vemo, da moramo plačati koncesijo in povračilo za vodno uporabo, vse, kar želimo je, da bi bili vsi obravnavani enakopravno.

 Ali je vaše poslovanje sploh lahko rentabilno in konkurenčno komunalnim privezom, glede na višje stroške, ki ste jih omenili?

Vsekakor ne moremo biti konkurenčni komunalnim privezom v Izoli. Na začetku leta plačamo 560.000 evrov pristojbin državi in občini. Ker imamo približno 530 mest za plovila, je to nekaj več kot 1000 evrov na posamezno plovilo. Sedaj imamo še 200 prostih mest. Če naredimo kalkulacijo, znaša letni strošek iz naslova pristojbin na sleherno plovilo 1.600 evrov nekih dajatev.

Več si lahko preberete v 198. št. revije Val navtika.