Edgar Allan Poe

Edgar Allan Poe

Morje in literatura 38.

AVTOR Igor Antič
FOTO Igor Antič

Brezno je skrajnost, je dotik ali vsaj poskus dotika najglobljih skrivnosti, ki jih nosimo s seboj. Je korak k neskončnosti, zato je nevarno in privlačno, vzbuja omotico in vabi s sirenskim glasom, ki prihaja iz drugih svetov. Hugo je to razumel, a strastno se mu je posvetil drug umetnik tistega časa, ameriški pesnik in novelist Edgar Allan Poe. Ta žlahtno zakleti poet je bil zaznamovan z nadčloveško radovednostjo, ki ga je gonila, da je tipal onstran naših čutov in raziskoval skrajnosti v fantastičnih blodnjah, slutnjah in vizijah. V divjih odpravah po vseh pokrajinah naravnosti in nadnaravnosti je strastno iskal formulo, s katero je hotel razložiti svet. Velja med drugim za začetnika znanstveno-fantastične proze in modernih detektivk. Njegov nemir in nagnjenost k mračnim, neznanim razsežnostim sta v veliki meri posledica njegovega težkega in neurejenega življenja. Rodil se je leta 1809 kot sin igralke in igralca. Leto po rojstvu je družino zapustil oče, naslednje leto pa je za tuberkulozo umrla še mati. Edgarja je v svojo družino sprejel premožen škotski trgovec Allan, ki pa se je do neformalnega posvojenca obnašal neuravnovešeno. Edgar je bil po drugi strani nagnjen k pustolovstvu in vsi poskusi, da bi redno študiral in si uredil življenje, so zaradi njegove nestanovitnosti propadli. Stopil je v vojsko, nekaj časa plul na ladjah ameriške mornarice, potem pa se posvetil pisanju. Najprej je pisal pesmi, od leta 1830 dalje pa kratko prozo. Kakor za Dostojevskega in Baudelaira, je bilo tudi zanj raziskovanje življenja in sveta pravzaprav raziskovanje brezen, ekstremov. A ne le navzdol, v vse smeri! Kot pravi v neki pesmi Baudelaire:

»Ah, vse je brezno: akcija, želja, sen,

beseda.

Navzdol, navzgor, povsod, globina, morišče,

tišina, prostor grozljiv, mamljiv …«

Nikakor torej ni presenetljivo, da v Poejevih proznih delih srečamo morje v njegovi divji obliki, v vrtincih in mogočnih valovih, na katerih se zibljejo mračna podpalubja, kjer se odvijajo črne drame. Saj je morje pač neukrotljiv prepad, s katerim se človek nenehno spopada in ki ga nenehno privlači s silo, ki se ji ne more upirati.

Oglejmo si najprej na kratko njegovo fantastično morsko novelo »Rokopis iz steklenice« (izvirni naslov: MS. found in a Bottle). Poe pripoveduje, kako se neznani pisec po začetnih dogodivščinah znajde na skrivnostni črni ladji, ki pluje proti Antarktiki in na kateri se dogajajo čudne reči. Posadka je sestavljena iz starejših možakov, ki pa pisca, ki se svobodno giblje po ladji, ne vidijo. Prišlek v kapitanovi kajuti najde rokopise in iz njih nastane dnevnik, ki ga potem vtakne v steklenico in jo vrže v morje. Ladja se končno znajde sredi južnega leda in tam potone v vrtincu. Ta kratka in po svojem slogu brez dvoma fantastična novela ima tudi sicer vse značilnosti pisanja tega ameriškega avtorja: v njej prevladuje zlovešče vzdušje, po mnenju nekaterih literarnih zgodovinarjev pa je Poe z njo hotel pravzaprav izraziti svojo slutnjo propada oziroma nezaustavljivemu približevanju temu propadu, ki ga je nenehno preganjala.

Njegova druga znana morska pripoved, “V globinah Maelstroma” (v izvirniku: A Descent into the Maelström), je simbol človekovega padanja v brezno in nemočnega kobacanja na navpičnem obodu vrtinca, ki je hladen in neusmiljen kot ebenovina in iz katerega se nihče ne reši. Pač, včasih se lahko reši. Poe nam pove zgodbo o starcu, ki je kot mladenič čudežno izplaval iz ogromnega vrtinca Maelstrom blizu Lofotskih otokov. Ta vrtinec nam najprej opiše takole:

»Nenadoma se je povsem nepričakovano ta novi vrtinec razvil v obod, s premerom več kot pol milje. Rob vrtinca je bil iz širokega pasu bleščeče, spenjene vode, a niti kaplja s tega roba ni padla v žrelo strašnega lijaka, katerega stene so bile, do koder je seglo oko, iz gladkega, sijočega in kot oglje črnega vodnega zidu, nagnjenega proti obzorju za 45 stopinj. Ta zid se je vrtel z vrtoglavo hitrostjo, se spuščal in dvigoval, pri tem pa povzročal in razlegal strahoten trušč, na pol krik, na pol rik, s kakršnim niti silni Niagarski slapovi ne kličejo k nebu v svojih smrtnih mukah. Ves hrib se je stresel do temeljev in skalovje je vzdrhtelo.«

In v ta vrtinec je zaneslo starca in njegova dva brata pred leti, ko so imeli še sedemdesettonsko jadrnico za ribolov. Kako, da jih je zaneslo vanj? Ker so, kot mnogi Poejevi junaki, sklenili postaviti vse na kocko in tvegati smrtno nevarno pustolovščino. Odpravili so se lovit ribe v bližino tega vrtinca, kjer so tako bogata lovišča, da ribiče, če imajo vražjo srečo, čaka tako bogat ulov, kakršnega sicer ne dobijo niti v tednu dni. Tudi naši trije junaki so napolnili ladjo do vrha in krenili proti domu. A sredi preliva jih je ujela nenadna burja. V nekaj trenutkih se je razvila v orkan, ki je nemočno ladjo potiskal naravnost proti strašnemu Maelstromu. Ladja je zdrsnila v hitro vrteči se obod in zdelo se je, da je vse izgubljeno. Toda starec nas preseneti s svojimi besedami:

»Mogoče boste rekli, da se hvalim, toda to, kar vam bom povedal zdaj, je čista resnica: začel sem razmišljati, kako veličastno je umreti na ta način, in kako neumno je bilo, da sem se ob pogledu na tako čudovit prikaz božje sile in moči oziral na ničevo stvar, kot je moje osebno življenje. Prepričan sem, da sem zardel od sramu, ko mi je ta misel šinila skozi glavo. Hitro me je prevzela silna radovednost, da bi videl sam vrtinec. Prav čutil sem željo, da bi raziskal njegovo globino, tudi za ceno največje žrtve, ki jo bom moral za to plačati. Žal mi je bilo le, da svojim starim prijateljem nikoli ne bom mogel pripovedovati o skrivnostih, ki jih bom spoznal.«

V teh besedah se razkriva cel Poe, vse njegovo bistvo: tvegati, iskati odgovor za vsako ceno, iti do konca. Tudi naslednje minute v vrtincu je rešenec preživel na poseben način. Z nečloveško prisebnostjo in hladnostjo je opazoval fizikalne fenomene vrtinca, obenem pa ga je prevzemala zanesenost spričo veličastnega prizora. Kljub občudovanju je uspel izračunati, kako bi se lahko rešil; ugotovil je, da manjši predmeti padajo počasneje kot veliki, zato se je oprijel nekega soda in dejansko je vrtinec usahnil, še preden ga je zaneslo pod polovico oboda. Tako se je rešil. Toda njegovi lasje, ki so bili še pred dobro uro povsem črni, so bili drugi dan popolnoma beli.

Še nekaj besed o resničnem vrtincu. Norvežani mu pravijo Moskenstraumen in ni niti približno tako grozen kot ga slika Poe. Gre le za nepredvidljiv in močan plimni tok v prelivu med otokoma Moskenesöya in Mosken, ki pa ga lokalni vetrovi vsekakor spremenijo v zelo nevarno področje za plovbo. Mit o strašnem vrtincu blizu severne norveške obale je s to novelo v resnici ustvaril Poe, pomagal pa mu je Jules Verne s fantastičnim romanom “Dvajset tisoč milj pod morjem”, saj so se trije neprostovoljni gostje s podmornice Nautilus rešili ujetništva prav v Maelstromu.

“Dogodivščine Arthurja Gordona Pyma” (v izvirniku: The Narrative of Arthur Gordon Pym of Nantucket)so obsežnejše Poejevo prozno delo, v katerem spremljamo pomorske prigode mladeniča Pyma iz mesteca Nantucket na otočku blizu ameriške vzhodne obale. Ta fant je drzen in neizmerno radoveden in nobena prestana nevarnost ne zmanjša njegove želje po avanturah. Poe ga je v pripovedi nameraval popeljati skozi vse skrajnosti življenja – spet smo torej pri breznih – v katerih bi raziskal sebe in svet, si nabral izkušenj in nam svoja spoznanja posredoval.

Pym s svojim prijateljem Avgustom dejansko strmoglavlja iz ene nevarnosti v drugo. Najprej se znajde z do nezavesti pijanim Avgustom na viharnem morju sredi noči v majhnem čolnu, potem pa se vtihotapi na neko trgovsko ladjo in ždi mnogo dni skrit v mračnem, zatohlem podpalubju, brez hrane, vode, vesti in zraka. To je prvo brezno: prispodoba podzemlja, pekla, grozne tesnobe in negotovosti. Na ladji se medtem zgodi upor, zločinci prevzamejo oblast, vse se odvija dramatično in krvavo, končno pa Pym in Avgust nekako prevzameta nadzor na ladji, toda potem doživijo rešenci brodolom.

Na razbitini ladje, sredi brezvetrja in vročine, Pym doživi drugo brezno. V vročici in napol norem stanju zaradi lakote in žeje preživeli sklenejo, da bodo z žrebom določili, koga bodo ubili in se potem hranili z njegovim mesom. Poe mojstrsko opisuje trenutke groze, ko se Pym mrzlično skuša spomniti kakšne zvijače, ki bi mu pomagala, da bi si pri žrebanju s slamico rešil življenje. Usoda mu nakloni preživetje, a mu vzame Avgusta, ki umre v vročici zaradi rane na roki.

Tretje brezno Pyma čaka na nekem otoku blizu Antarktike, kjer njega in njegove preživele spremljevalce divjaki zvabijo v podzemne jame in z rušenjem zaprejo izhode:

»Črna tema okrog naju, strahoten pritisk na pljučih, zadušljivo izparevanje vlažne zemlje, zraven pa strahovito spoznanje, da smo živi mrtveci. Srce se krči od strahu, ki ga ni mogoče zdržati in ki si ga ni mogoče predstavljati.«

A Pym se reši in – verjeli ali ne – čez čas spet gre raziskovat luknjo, v kateri mu je bil namenjen grob, pa še bližnje granitno brezno.

Končno se Pym v čolnu reši z otoka in sklene odriniti naprej proti jugu, proti Antarktiki, beli neznanki, zakriti za sijajno bleščečo meglo. To je njegovo četrto in zadnje brezno. Ni več črno in globoko, ampak belo in neskončno ravno, oblito s čudežno svetlobo, ki se dviga iz mlečne vode. Pred njim je zdaj še zadnja brzica, polna trepetajočih slik, iz katerih prihajajo brezglasni udarci vetra:

»S strašno hitrostjo smo se približevali brzici, v kateri se je spet odpirala ena od tistih jam, kot da nas hoče sprejeti vase. A v tem trenutku se je pred nami vzdignila zavita človeška postava, le da je bila mnogo večja, kot so otroci zemlje. Njena koža je bila bela kot bleščeče beli sneg.«

Gordon Pym je prispel do zadnje skrivnosti.