Daljinsko upravljanje s sidrnim vitlom

Daljinsko upravljanje s sidrnim vitlom

Val 165
AVTOR Božidar Peteh
FOTO Božidar Peteh

Vsakdo, ki se kolikor toliko malo bolj resno ukvarja s plovbo in pogosto uporablja sidro, je že spoznal, kako dobro bi bilo na plovilu imeti dober brezžični upravljalnik s sidrnim vitlom. Ne zgolj gumbe ali vrvico ob sidrnem jašku, tudi ne samo gumbe na krmilni konzoli, ampak pravi brezžični upravljalnik, s katerim lahko brez skrbi sidro spuščamo ali dvigujemo.

Večina poletnih kapitanov tega problema sploh ne pozna, saj se večina podaja v varne marine ali na priveze z bojami. Če pa že sidrajo, to delajo v idealnih vremenskih pogojih in z veliko člani posadke, ko lahko vedno kdo priskoči na pomoč in dviguje sidro.

Kaj pa v malo bolj resnih vremenskih razmerah, ko ste sami ali z neuko posadko? Potem pa dviganje sidra izgleda drugače. Močan veter, valovi, oboje povzroča hrup in komaj slišimo sami sebe, kaj šele rožljanje sidra, barka je nestabilna, poskakuje, spreminja smer, sidrna veriga se napenja in popušča.

Moje prve jadralne izkušnje segajo še v čas, ko so bili sidrni vitli dragocenost samo na ta »zaresnih« jahtah. Jadrnice tedanje ponudbe so ga imele samo za krepko doplačilo. In sidrali smo vseeno dobro, pa tudi dviganje sidra smo prilagodili svojemu znanju in telesnim sposobnostim. Velikokrat sem jadral sam in sem bil prisiljen, da sem si izdelal tehniko dviganja sidra tedanjim pogojem. Še sreča, da je bil na barkah že motor in je bil v veliko pomoč. Praktično je dviganje v zahtevnih pogojih izgledalo nekako tako. Najprej sem zagnal motor in ga malo ogrel. V tem času sem pripravil sidro. Če sem imel dovolj moči, sem ga dvignil do verige. Potem sem šel v kokpit in čakal na primeren trenutek, ko je bila barka usmerjena v veter in v smeri sidra. Takrat sem z motorjem močneje potegnil tako, da se je barka premaknila v smeri sidra. Hitro sem ustavil motor in stekel do premca in kar se da hitro izkoristil prosti del verige, in še preden je sunek vetra zaustavil barko, sem fiksiral verigo. In potem ponovno enak postopek v krmo za krmilo, motor, naprej in tek na premec. Odvisno od pogojev in tudi sreče sem to ponovil nekajkrat, mislim, da enkrat celo več kot petkrat. Je pa to naporno in skriva veliko pasti. Največkrat so bili v nevarnosti moji prsti, ker sem želel preveč in nisem pravi čas fiksiral verige. Še najbolj zoprno pa je bilo, da sem se zaradi tekanja in ročnega dviganja sidra oznojil in če nisem želel tvegati prehlada v močnem vetru, je sledil še postopek preoblačenja …