Bunaken

Kot da bi bilo včeraj, se še vedno spominjam besed Giannija Pečarja, Slovenskega podvodnega fotografa iz Trsta, ki mi jih je izrekel po mojih petih zaporednih obiskih Rdečega morja: “Rdeče morje je sicer lepo in ima veliko rib, toda če boš želel posneti kaj zares lepega in redkega, tisto kar zmaguje po tekmovanjih, se boš moral podati dlje na vzhod, najbolje v Indonezijo.” Predlagal mi je severni Sulawesi, konkretneje otoček Bunaken. Ker je Gianni dobro obveščen s strani najbolj izkušenih italijanskih podvodnih fotografov, mi je predlagal potapljaški center Celebes divers, ki ga je vodil Italijan Massimo Boyer.

Poslušal sem Giannijev nasvet in ni mi bilo žal. Massimo je izreden človek: doktor morske biologije, ki je vzpostavil sodelovanje med Genovsko in Manadsko univerzo, strasten potapljač in fotograf, ter nadvse odprta osebnost, ki izredno rad deli svoje znanje in izkušnje z drugimi potapljači.

Potapljanje na Bunaknu je bilo zame prvo srečanje s tistimi “tapravimi” tropi, s katerimi se po raznolikosti morskih prebivalcev Rdeče morje res ne more primerjati. Vidljivost je tu praviloma slabša in velikih rib je manj kot na Rdečem morju, zato pa je Indonezijsko morje, kjer se prepletata dva oceana in dva kontinenta, epicenter biološke raznolikosti. Nikjer na svetu ne najdemo v morju toliko različnih živalskih vrst kot v Indoneziji in njeni bližnji okolici.

Otoček Bunaken leži nedaleč od mesta Manada, prestolnice province Severni Sulawesi. Otok je nizek in približno pet kilometrov dolg, nekoliko podkvasto oblikovan. Od Manada je oddaljen približno pet morskih milj. Otok je obdan z globokim morjem, zato se povsod okoli otoka nahajajo bolj ali manj navpične podvodne stene. Otok Bunaken je bil skupaj s sosednjimi otočki in ugaslim ognjenikom Manado Tua proglašen za nacionalni park, zato je ribolov prepovedan. V začetku so imele oblasti z lokalnim prebivalstvom precej problemov (vsi otočki so namreč poseljeni), ker je bil po otokih precej razširjen zelo destruktivni način ribolova z dinamitom in cianidom. Danes se to ne prakticira več, domačini pa lahko v omejenem obsegu lovijo samo še za lastne potrebe in to samo na odprtem morju in ne ob koralnih grebenih.

Potapljanje z Massimom je bil privilegij. Prav on je bil tista oseba, ki me je naučil cele vrste trikov kako najdeš lepe a dobro skrite živalce in jih pripraviš da ti pozirajo za dobro fotografijo. Naučil me je kako s palčko razpreš krake morske lilije v kateri se lahko skriva rakec, kozica in ribica, kako izpod anemone zbezaš rakce, kako se pod zvezdami in velikimi brizgači najdejo kozice in številne druge trike, ki jih dober podvodni fotograf mora poznati. Massimo mi je razlagal tudi številne skrivnosti iz življenja in navad morskih prebivalcev in pri tem so mu vedno od zadovoljstva žarele oči. Takrat sem bil trdno prepričan, da se bom vsako leto vračal k njemu na Sulawesi, a kasneje sem odkril še številne druge zanimive lokacije po svetu in Bunaken je počasi tonil v pozabo.

Za letošnje poletno potovanje sem se odločil, da si končno dam duška v Lembehovem prelivu na severu Sulawesija, ki slovi kot svetovno najboljša lokacija za fotografiranje najbolj redkih in nenavadnih morskih prebivalcev. Ker pa se mi je samo to zdelo za eno potovanje malo premalo, sem pomislil da bi se ob tej priložnosti vrnil tudi na Bunekan. Oboje je zelo blizu skupaj, zato ne potrebuješ letalskega prevoza za menjavo lokacije, kar je danes, v času vse večjih restrikcij s prtljago pri letalskih prevozih, več kot zaželeno.

Takoj sem po internetu pričel iskati stik z Massimom, toda razočaran sem odkril, da je svoj center Celebes divers prodal drugim Italijanom. Spomnil sem se, da sem nekoč zasledil podatek da Massimo sedaj dela na turistično – raziskovalni ladji Aurora, ki potuje po vsej Indoneziji. Med neštetimi ponudniki potapljanja v Manadu in na Bunaknu sem se končno odločil za angleški potapljaški center Two Fish Divers.